V.A. Oseeva "Hare Hat" (pravljica)

Tam je živel zajec. Dlaka je puhasta, ušesa so dolga. Zajec je kot zajec. Ja, tak bahavec, da drugega v celem gozdu ne najdeš. Zajčki se igrajo na jasi, skačejo čez štor.
- Kaj je to! - je zavpil zajec. "Lahko skočim čez bor!"
Igrajo se stožci – kdo jih bo vrgel višje.
In spet zajček:
- Kaj je to! Vrgel ga bom v oblak!
Zajci se mu smejijo:
- Hvalisavo!
Nekoč je lovec prišel v gozd, ubil bahavega zajca in iz njegove kože naredil klobuk. Lovčev sin si je nadel to kapo in brez razloga se fantom pohvalimo:
"Vse vem bolje kot učiteljica sama!" Ne zanima me nobena naloga!
- Hvalisavo! fantje mu rečejo.

Fant je prišel v šolo, snel klobuk in se tudi sam začudil:
- S čim se pravzaprav hvalim?
In zvečer je šel s fanti po hribu navzdol, si nadel klobuk in spet se pohvalimo:
- Zdaj skačem po hribu navzdol na drugo stran jezera!
Njegove sani so se prevrnile na gori, kapa je zletela fantu z glave in se skotalila v snežni zamet. Fant je ni našel. Tako se je domov vrnil brez klobuka. In klobuk je ostal ležati v snežnem zametu.
Nekako so dekleta šla nabirat grmičevje. Gredo, med seboj se zarotujejo, da bodo dohajali drug drugega.
Nenadoma eno dekle vidi - na snegu leži bel puhast klobuk.
Dvignila ga je, dala na glavo in kako se je njen nos obrnil!
- Zakaj bi šel s teboj! Sam bom nabral več grmovja kot vi vsi in kmalu bom doma!
"No, pojdi sam," pravijo prijateljice. - Kakšen bahavec!
Užaljeni so bili in odšli.

- Lahko brez tebe! deklica zakliče za njimi. - Pripeljal bom en cel voziček!
Snela je klobuk, da bi se otresla snega, se ozrla in dahnila:
Kaj bom počel sam v gozdu? Ne najdem ceste in ne morem sam nabirati grmovja!
Odvrgla je klobuk in se odpravila dohiteti prijateljice. Pod grmom je ležal zajčji klobuk. Da, tam ni ostala dolgo. Kdor je hodil mimo, ga je našel. Kdor je videl, ga je dvignil.
Poglejte okoli sebe, ali kdo od vas nosi kapo z zajčkom?

"bunny hat" - kot vrednost nepremičnine

Edinstvena oznaka: zajčji klobuk (zgodba)
Oznaka: zajčji klobuk
%D0%B4%D0%B5%D0%B9%D1%81%D1%82%D0%B2%D0%B8%D0%B5%D0%BF%D0%BE%D0%BA%D0%B0%D0 %B7%D0%B0%D1%82%D1%8C%D0%BA%D0%BB%D0%B8%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%BA%D0%B0%D1%82 %D0%B0%D0%BB%D0%BE%D0%B3%D0%BA%D0%BB%D0%B0%D1%81%D1%81%5B>(>%D0%A1%D1%83% D1%89%D0%BD%D0%BE%D1%81%D1%82%D1%8C%D1%80%D0%B0%D1%81%D1%81%D0%BA%D0%B0%D0% B7Entity ⇔ zgodba
Besedilo:

zajčji klobuk

zgodba

ZAJČJI KLOBUK

Tam je živel zajec. Dlaka je puhasta, ušesa so dolga. Zajec je kot zajec. Ja, tak bahavec, da drugega v celem gozdu ne najdeš. Zajčki se igrajo na jasi, skačejo čez štor.

Kaj je to! - je zavpil zajec. - Lahko skočim čez bor!

Igrajo se stožci – kdo jih bo vrgel višje.

In spet zajček:

Kaj je to! Vrgel ga bom v oblak!

Zajci se mu smejijo:

Izbijač!

Nekoč je lovec prišel v gozd, ubil bahavega zajca in iz njegove kože naredil klobuk. Lovčev sin si je nadel to kapo in brez razloga se fantom pohvalimo:

Vem bolje kot učiteljica sama! Ne zanima me nobena naloga!

Izbijač! fantje mu rečejo.

Fant je prišel v šolo, snel klobuk in se tudi sam začudil:

S čim se pravzaprav hvalim?

In zvečer je šel s fanti po hribu navzdol, si nadel klobuk in spet se pohvalimo:

Zdaj skačem s hriba čisto na drugo stran jezera!

Njegove sani so se prevrnile na gori, kapa je zletela fantu z glave in se skotalila v snežni zamet. Fant je ni našel. Tako se je domov vrnil brez klobuka. In klobuk je ostal ležati v snežnem zametu.

Nekako so dekleta šla nabirat grmičevje. Gredo, med seboj se zarotujejo, da bodo dohajali drug drugega.

Nenadoma eno dekle vidi - na snegu leži bel puhast klobuk.

Dvignila ga je, dala na glavo in kako se je njen nos obrnil!

Zakaj bi šel s teboj! Sam bom nabral več grmovja kot vi vsi in kmalu bom doma!

No, pojdi sam, - pravijo dekleta. - Kakšen bahavec!

Užaljeni so bili in odšli.

Zdržal bom brez tebe! deklica zakliče za njimi. - Pripeljal bom en cel voziček!

Snela je klobuk, da bi se otresla snega, se ozrla in dahnila:

Kaj bom počel sam v gozdu? Ne najdem ceste in ne morem sam nabirati grmovja!

Odvrgla je klobuk in se odpravila dohiteti prijateljice. Pod grmom je ležal zajčji klobuk. Da, tam ni ostala dolgo. Kdor je šel mimo, je našel. Kdor je videl, ga je dvignil.

Poglejte okoli sebe, ali kdo od vas nosi kapo z zajčkom?

DOBRA GOSTITELJA

Tam je živelo dekle. In imela je petelina. Petelin bo zjutraj vstal in zapel:

Ku-ka-re-ku! Dobro jutro, ljubica!

Stekel bo do deklice, kljuval drobtine iz njenih rok, sedel poleg nje na hribu. Raznobarvno perje je kot namazano z oljem, pokrovača se zlato blešči na soncu. Dober petelin je bil!

Nekoč sem videl dekle s sosedovo kokošjo. Všeč ji je bil piščanec. Sosedo vpraša:

Daj mi kokoš, pa ti dam svojega petelina!

Petelin je slišal, povesil glavnik na stran, spustil glavo, a ni bilo ničesar storiti - gostiteljica sama daje.

Sosed se je strinjal - dal piščanca, vzel petelina.

Deklica se je spoprijateljila s piščancem. Puhast piščanec, topel, vsak dan - svež testis.

Kje-kje, moja ljubica! Jejte jajce za zdravje!

Deklica bo pojedla jajce, vzela piščanca na kolena, jo božala po perju, ji dala piti vodo, jo pogostila s prosom. Samo enkrat pride na obisk sosed z raco. Deklici je bila raca všeč. Sosedo vpraša:

Daj mi svojo raco - jaz ti dam svojega piščanca!

Kokoš je slišala, spustila perje, bila je žalostna, a ni bilo kaj storiti - gostiteljica sama daje.

Deklica se je spoprijateljila z račko. Skupaj gredo na reko plavat. Deklica plava - in raca poleg nje.

Tas-tas-tas, moja ljubica! Ne plavajte daleč - dno je globoko v reki!

Deklica bo prišla na breg - in raca ji bo sledila.

Pride sosed. Vodi kužka za ovratnico. Dekle je videlo:

Oh, kako srčkan kuža! Daj mi kužka - vzemi mojo raco!

Raca je slišala, zamahnila s krili, zavpila, a ni bilo ničesar za narediti. Sosed ga je vzel, dal pod roko in odnesel.

Deklica je pobožala kužka in rekla:

Imel sem petelina - vzel sem mu piščanca; bil je piščanec - dal sem ga za raco; Zdaj pa sem zamenjal raco za kužka!

Kužek je to slišal, podvil rep, se skril pod klop, ponoči pa s tačko odprl vrata in zbežal.

Ne želim biti prijatelj s takšno hosteso! Ne zna ceniti prijateljstva.

Deklica se je zbudila - nima nikogar!

KLEPETALCI

Tri srake so sedele na veji in klepetale, da je hrast počil in z zelenimi vejami otresel klepetače.

Nenadoma je iz gozda skočil zajec.

Klepetujoče punce, držite jezike. Ne povej lovcu, kje sem.

Zajček se je usedel za grm. Srake so molčale.

Prihaja lovec. Za prvo srako nevzdržno. Vrtela se je in mahala s krili.

Kra-kra-kra! Priročen vozel, a jezik boli!

Lovec je dvignil pogled. Tudi druga sraka tega ni zdržala - široko je odprla kljun:

Kra-kra-kra! Govori!

Lovec se je ozrl. Tudi tretja sraka ni zdržala:

T-rum! T-rum! Za grmom!

Lovec je streljal v grmovje.

Prekleti govorci! - je zavpil zajec in odhitel, kakor hitro je mogel.

Lovec ga ni dohitel.

In srake so bile dolgo časa presenečene:

Zakaj nas je zajec grajal?

KATERI DAN?

Kobilica je skočila na hrib, si ogrela zelen hrbet na soncu in drgnila tace, zakreštala:

Pr-r-e-e-rdeči dan!

Zoprno! je rekel deževnik in se zaril globlje v suho zemljo.

Kako! - je skočila kobilica. - Niti enega oblačka na nebu. Sonce tako lepo sije. Vsi bodo rekli: lep dan!

ne! Dež in blatne tople luže - lep dan je.

Toda kobilica se ni strinjala z njim.

Vprašajte tretjega, so se odločili.

V tem času je mravlja na hrbtu vlekla borovo iglico in se ustavila, da bi se odpočila.

Povej mi, - se je kobilica obrnila k njemu, - kateri dan je danes: lep ali gnusen?

Mravljica si je s tačko obrisala pot in zamišljeno rekla:

Na to vprašanje bom odgovoril po sončnem zahodu.

Kobilica in črv sta bila presenečena:

No, počakajmo!

Po sončnem zahodu so prišli do velikega mravljišča.

No, kateri dan je danes, draga mravljica?

Mravljica je pokazala na globoke rove, izkopane v mravljišču, na kupe borovih iglic, ki jih je nabral, in rekla:

Danes je čudovit dan! Delo sem opravil dobro in lahko sem miren!

KDO JE OD VSEH BOLJ NEUMEN?

Nekoč so v isti hiši živeli deček Vanya, deklica Tanya, pes Barbos, račka Ustinya in kokoš Boška.

Nekega dne so šli vsi ven na dvorišče in sedli na klopco: deček Vanja, deklica Tanja, pes Barbos, raca Ustinya in piščanec Boška.

Vanja je pogledal na desno, pogledal na levo, dvignil glavo. dolgočasno! Vzel ga je in potegnil Tanyo za kico.

Tanja se je razjezila, hotela je Vanjo udariti nazaj, a vidi, da je fant velik in močan. Brcnila je Barbosa. Barbos je zacvilil, užaljen, pokazal zobe. Hotel sem jo ugrizniti, ampak Tanya je ljubica, ne smeš se je dotakniti. Barbos je zgrabil raco Ustinjo za rep. Raca je bila vznemirjena, zgladila si je perje. S kljunom je hotela udariti piščančka Boska, a si je premislila.

Barbos jo torej vpraša:

Zakaj ne premagaš Boska, raca Ustinya? On je šibkejši od tebe.

Nisem tako neumen kot ti, - odgovori raca Barbosu.

Obstaja več neumnih od mene, - reče pes in pokaže na Tanyo.

Tanja je slišala.

In obstaja bolj neumen od mene, - reče in pogleda Vanjo.Vanja se je ozrl, a za njim ni bilo nikogar.

ČAROBNA IGLA

Nekoč je bila šivalka Maša in imela je čarobno iglo. Maša šiva obleko - obleko sama pere in lika. Zašil bo prt z medenjaki in sladkarijami, ga položil na mizo in pogledal - in na mizi se res pojavijo sladkarije. Maša je ljubila svojo iglo, zanjo je skrbela bolj kot za oči, a je kljub temu ni rešila. Nekoč sem šel v gozd po jagode in ga izgubil. Iskal sem, iskal, obšel vse grmovje, preiskal vso travo - ne, saj ni igle. Mašenka se je usedla pod drevo in začela jokati.

Jež se je deklici zasmilil, zlezel iz kune in ji dal svojo iglo.

Maša se mu je zahvalila, vzela iglo in sama pomislila: "Nisem bila taka." In spet jokajmo. Visoki stari Bor je videl njene solze - vrgla ji je iglo.

Vzemi, Maša, mogoče ti pride prav!

Maša jo je vzela, se priklonila Boru in šla skozi gozd. Hodi, briše solze in sama misli: "Ta igla ni taka, moja je bila boljša." Tu je srečala Sviloprejko, hodi - prede svilo, ovita v svileno nit.

Vzemi, Maša, mojo svileno kljuko, morda ti pride prav!

Deklica se mu je zahvalila in začela spraševati:

Sviloprejka, Sviloprejka, že dolgo živiš v gozdu, že dolgo svilo predeš, iz svile delaš zlate niti, veš, kje je moja igla?

Sviloprejka je pomislil in zmajal z glavo.

Tvoja igla, Mašenka, je pri Babi Jagi, Baba Jaga ima kostno nogo. V koči na piščančjih nogah. Samo poti ni, ni poti. Pametno jo je spraviti od tam.

Mašenka ga je začela prositi, naj pove, kje živi Baba Yaga - kostna noga.

Sviloprejka ji je povedala vse:

Tja ne morate iti zaradi sonca, ampak zaradi oblaka,

Po koprivah in trnju,

Po grapah in po močvirju.

Do zelo starega vodnjaka.

Ptice tam ne delajo gnezd,

Živijo samo krastače in kače

Da, tam je koča na piščančjih nogah,

Sama Baba Yaga sedi ob oknu,

Veze letečo preprogo.

Gorje tistim, ki gredo tja.

Ne hodi, Mašenka, pozabi iglo,

Bolje, da vzemite moj svileni pramen!

Maša se je sviloprejki priklonila do pasu, vzela svilen kos in šla, sviloprejka pa je kričala za njo:

Ne pojdi, Maša, ne pojdi!

Baba Yaga ima kočo na piščančjih nogah.

Na kurjih nogah v enem oknu.

Velika sova varuje kočo,

Iz cevi štrli glava sove,

Ponoči Baba Yaga šiva s tvojo iglo,

Veze letečo preprogo.

Gorje, gorje tistemu, ki gre tja!

Mašenka se boji iti k Babi Jagi, vendar ji je žal za njeno iglo.

Tukaj je izbrala temen oblak na nebu.

Oblak jo je vodil

Po koprivah in trnu

Dol do najstarejšega vodnjaka

Do zelenega blatnega močvirja,

Kjer živijo krastače in kače

Kjer ptice ne delajo gnezd.

Maša vidi kočo na piščančjih nogah,

Sama Baba Yaga sedi ob oknu,

In iz cevi štrli glava sove ...

Strašna sova je zagledala Mašo in ko je zastokala, je zavpila na ves gozd:

Oh ho ho ho! Kdo je tam? Kdo je tam?

Maša je bila prestrašena, noge so ji klestile od strahu. In Sova zavije z očmi in njene oči se svetijo kot luči, ena rumena, druga zelena, vse okoli njih je rumeno in zeleno!

Mašenka je videla, da nima kam iti, se nizko priklonila Sovi in vprašala:

Naj, Sova, vidim Babo Jago. Imam posel z njo!

Sova se je zasmejala, zastokala in Baba Yaga ji je z okna zavpila:

Moja sovica, sovica, zelo vroča stvar zleze v našo pečico! - In deklici tako ljubeče reče:

Vstopi Mašenka, vstopi!!

Sam ti bom odprl vsa vrata,

Sam ti jih bom zaprl!

Maša je prišla do koče in videla: ena vrata so bila zaprta z železnim zapahom, na drugih je visela težka ključavnica, na tretjih pa ulita veriga.

Sova je vrgla svoja tri peresa.

Odprite, - pravi, - vrata in vstopite čim prej!

Maša je vzela eno pero, ga pritrdila na zapah - prva vrata so se odprla, drugo pero je pritrdila na ključavnico - druga vrata so se odprla, tretje pero je pritrdila na ulito verigo - veriga je padla na tla, tretja vrata so se odprla pred njo! Maša je vstopila v kočo in zagledala: Baba Yaga sedi pri oknu in navija niti na vreteno, na tleh pa je preproga, na njej so s svilo izvezena krila in v nedokončano krilo je zabodena igla. Masha je hitela k igli, Baba Yaga pa je z metlo udarila po tleh, kako bi kričala:

Ne dotikaj se moje leteče preproge! Kočo pometi, drva nasekati, peč zakuriti, preprogo bom dokončal, te spekel in pojedel!

Baba Yaga je zgrabila iglo, šivala in rekla:

Dekle, dekle, jutri zvečer

Na preprogi se bom posladkal s sovo-sovo,

In gledaš, da pometeš kočo

In bila bi v pečici! -

Mašenka molči, ne odgovarja,

In črna noč se že bliža ...

Baba Yaga je odletela malo pred zoro, Mašenka pa je hitro sedla za šivanje preproge. Šiva, šiva, ne dvigne glave, ostanejo ji še tri stebla, da jih dokonča, ko nenadoma zabrenči vsa gošča okoli nje, koča se je tresla, koča se je tresla, modro nebo se je zatemnilo - Baba Yaga se je vrnila in vprašala:

Moja sova, sova,

Ali dobro jeste in pijete?

Je bilo dekle prijazno? -

Stokala, stokala Sova:

Ni jedel, ni pil Sove glave,

In tvoje dekle je živo in živo.

Nisem zakuril štedilnika, nisem sam kuhal.

Ničesar mi ni dala. -

Baba Yaga je skočila v kočo in igla je zašepetala Mašenki:

Izvlecite borovo iglo

Postavite ga na preprogo kot novega

Baba Yaga je spet odletela, Maša se je hitro lotila dela; šiva, veze, ne dvigne glave in sova ji zavpije:

Dekle, dekle, zakaj se ne kadi iz dimnika?

Mašenka ji odgovori:

Sovica moja, sovica, peč slabo kuri.

In sama nalaga drva, zakuri ogenj.

In spet sova:

Dekle, dekle, ali voda vre v kotlu?

In Mashenka ji odgovori:

Voda v kotlu ne vre.

Na mizi je kotel.

In sama postavi kotel vode na ogenj in spet sede za delo. Mašenka šiva, šiva in igla teče po preprogi, sova pa spet kriči:

Prižgi štedilnik, želim jesti!

Maša je posadila drva, dim je šel k Sovi.

Dekle, dekle! zavpije Sova. - Usedi se v lonec, pokrij se s pokrovko in splezaj v peč!

In Masha pravi:

Z veseljem bi te zadovoljil, Sova, a v loncu ni vode!

In sama šiva in šiva, samo eno steblo ji je ostalo.

Sova je iz nje vzela pero in ga vrgla v okno.

Na, odpri vrata, pojdi po vodo, a glej me, če vidim, da boš bežal, bom poklical Babo Jago, hitro te bo dohitela!

Mašenka je odprla vrata in rekla:

Moja sova, sova, pojdi dol v kočo in pokaži, kako sedi v loncu, kako se pokriješ s pokrovom.

Sova se je razjezila in skočila v dimnik ter pristala v kotlu! Maša je potisnila zaklop, sama pa je sedla šivati preprogo. Nenadoma se je zatresla zemlja, vse okoli je zašumelo, iz Mašinih rok je ušla igla:

Tecimo, Mašenka, pohiti,

Odprite tri vrata

Pridobite letečo preprogo

Težave so pred nami!

Mašenka je zgrabila letečo preprogo, odprla vrata s sovjim peresom in stekla. Stekla je v gozd, se usedla pod bor, da bi sešila preprogo. V njenih rokah pobeli okretna igla, blešči se svilena nit, lesketa, le malo ostane, da Mašo dokonča.

In Baba Yaga je skočila v kočo, povohala zrak in zavpila:

Moja sova, sova,

Kje igraš

Zakaj me ne dobiš?

Potegnila je kotel s štedilnika, vzela veliko žlico, jé in hvali:

Kako slastno dekle

Kakšna mastna enolončnica!

Pojedla je vso enolončnico do dna, izgleda - na dnu Sovino perje! Pogledala je na steno, kjer je visela preproga, a preproge ni bilo! Uganila je, kaj je narobe, se tresla od jeze, zgrabila svoje sive lase in se jezdila okoli koče:

Jaz sem ti, jaz sem ti

Za sovo sovo

Raztrgal ga bom na koščke!

Sedla je na metlo in poletela v zrak; leti, se bodi z metlo.

In Mašenka sedi pod borom, šiva, hiti, zadnji šiv ji ostane. Vpraša Pine High:

Dragi moj bor, je Baba Jaga še daleč?

Pine ji odgovori:

Baba Yaga je letela po zelenih travnikih,

Mahala je z metlo, se obrnila proti gozdu ...

Mašenka še bolj hiti, zelo malo ji je ostalo, a za šivanje nima ničesar, zmanjkalo ji je svilenih niti. Mašenka je jokala. Nenadoma, od nikoder, - Sviloprejka:

Ne joči, Maša, svila je na tebi,

Vbodi mi nit v iglo!

Maša je vzela nit in spet šivala.

Nenadoma so se drevesa zazibala, trava se je dvignila, Baba Yaga je priletela kot vihar! Da, ni imela časa, da bi se spustila na tla, ko je Bor za njo posadil veje, se je zapletla vanje in padla na tla tik ob Maši.

In Mašenka je zašila zadnji šiv in razgrnila letečo preprogo, ostalo je le še sesti nanjo.

In Baba Yaga se že dviga iz tal, Maša ji je vrgla ježevo iglo: stari jež je pritekel, planil Babi Yagi pred noge, jo zbodel s svojimi iglami in ji ni pustil, da bi vstala s tal. In Mašenka je medtem skočila na preprogo, leteča preproga se je dvignila do samih oblakov in v eni sekundi odhitela Mašenka domov.

Začela je živeti, živeti, šivati in vezeti ljudem v korist, sebi v veselje in bolj je skrbela za svojo iglo kot za svoje oči. In Babo Yago so ježi potisnili v močvirje, kjer je potonila za vedno.

Glavni junak pravljice "Hare Hat" je gozdni zajec. Od drugih prebivalcev gozda se je razlikoval po tem, da se je zelo rad pokazal. Zdaj bo izjavil, da zna skočiti čez bor, potem se bo pohvalil, da bo vrgel storž na oblak.

Nekega dne pa je v gozd prišel lovec in ustrelil bahavega zajca. Naredil je klobuk iz zajčje kože in ga dal svojemu sinu. Ko pa si je sin nadel ta klobuk, se je nenadoma začel hvaliti fantom, da je pametnejši od učitelja, da lahko reši vsako težavo. Kasneje, ko je snel klobuk, fant ni mogel razumeti, zakaj se je začel hvaliti.

Ko je prišel na hrib v zajčjem klobuku, se je deček spet začel hvaliti, da bo na svojih saneh zdrsnil najdlje. Toda sani so se prevrnile, deček je padel in klobuk mu je padel z glave. Deček je poskušal najti očetovo darilo, a ga ni nikoli našel. Klobuk je ostal ležati v snežnem zametu.

Čez nekaj časa so dekleta prišla v gozd po drva. Ena izmed njih je našla zajčjo kapo, si jo nadela in se nenadoma začela hvaliti, da bo zbrala več drv kot druga dekleta. Prijateljice so bile užaljene in so odšle, hvalisača pa pustile pri miru. Deklica je snela klobuk in ugotovila, da se lahko izgubi v gozdu. Deklica je odvrgla klobuk in stekla, da bi dohitela svoje prijatelje. In klobuk je ostal ležati v gozdu. Možno je, da ga je kdo našel.

Takovo povzetek pravljice.

Glavna tema pravljice je tema hvalisanja, hvalisanja.

Glavna ideja Oseeve pravljice "Zajčji klobuk" je, da hvalisavec daje slab zgled drugim in lahko nehote spodbudi druge ljudi, da se pohvalijo. Pretirano hvalisanje lahko povzroči negativno reakcijo drugih. Deklica, ki je v gozdu našla zajčji klobuk, je s svojim bahanjem poskrbela, da so jo prijateljice pustile samo v gozdu. Pravljica uči, da se ne hvalimo s samim seboj in ne spodbujamo hvalisanja drugih ljudi.